Dobro je privlačno za zlo!

Zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari?

V parku na Dunaju stoji tabla z napisom: 

»S tem, ko hranite golobe in veverice, hranite tudi podgane in miši.«

Kadar ne ločujete dobro in slabo, kadar ste pripravljeni dajati, nesebično in se žrtvujete, delite in dajete vevericam in golobom drobtinice- neopazno pridejo tudi miši in podgane.

Nahranijo se. Pojedo hrano in potem napadejo veverice in golobe. Takšen je zakon ohranitve.

Če izgubite kompas in hranite vse po vrsti, se bo to zgodilo.

Ni potrebno vsega po vrsti klicati v svoj dom in v svoje srce. Ne držite vrat na široko odprtih. 

Ne naseljujte na svoje »sumljive odpadnike« 

Zažgali vam bodo premoženje in pojedli golobe in veverice.

DOBRO je zelo privlačno za ZLO. Mamljivo je! Ono sije in greje.

Ampak na svetlobo ne priletijo samo lepi metulji, svetloba privlači tudi netopirje.

In tako zlo pride preoblečeno v dobro zaradi naše lastne nevednosti, zaradi naivnosti in iluzije.  

Človek, ki nosi dobroto v srcu ne razmišlja o sebi, ampak o drugih, kot o dobrih ljudeh in prijateljih.

Pri tem je treba biti razumen in previden

 – KOGA HRANIŠ- KDO JE IZ TVOJE ROKE? 

Autor: Anna Kirajnova
​
Prevedla:

Marija

Ob spominu ...

Spomin na tiste,
ki jih več ni med nami je boleč, 
še predvsem v trenutkih zavedanja minljivosti.


Bolečino olajša zavedanje, 
da smo se le za kratek čas ustavili v skupni izkušnji in nas naslednji skupni postanek 
verjetno čaka nekje v večnosti.

Naše izkušnje s predniki, ki so mogoče že odšli, niso vedno le lepe. Karma je tista, ki pritiska na odnose in v veliki meri določa naše skupno bivanje in ustvarjanje v zemeljskem svetu.

Kakor koli že, naj so pretekle izkušnje še tako boleče, teh ne moremo spremeniti, lahko pa naredimo vse, da popravimo naš odziv nanje.
Le tako bomo presegli rodovno karmo in s tem preprečili širjenje negativnih dejanj v prihodnje rodove.

Gotovo je dobro vedeti tudi to, da nismo po naključju pristali v družinskem krogu. Nekoč smo bili soustvarjalci družinskega karmičnega dolga in danes imamo možnost dolg poravnati.

Bodimo prizanesljivi do tistih, ki so nas v preteklosti ranili. Bili so le igralci na našem življenjskem platnu. Izpostavili so se kritiki, bolečini in sodbi zato, da nam pomagajo prepoznati karmične zanke in jih razvozlati.
Vsi imamo v sebi jezerce ljubezni s katero lahko pozdravimo še tako boleče rane. Naše jezerce je neusahljivo. Iz njega lahko črpamo ljubezen, ki jo namenimo odpuščanju in zdravljenju rodovnih korenin. Tudi zemeljsko slovo bo manj boleče v zavedanju neminljivosti.

Naredimo to danes, da bomo jutri skupaj z našimi potomci svobodno ustvarjali nov svet v sožitju in povezanosti.

Zrenje v prazno

Ko sem pred dobrimi petnajstimi leti začela spreminjati sebe, se mi niti sanjalo ni, kako daleč sem od resnice.

Moje dotedanje življenje je bilo ena velika katastrofa, ki se je z leti še poglabljala. Vse moje življenjske odločitve so se izkazale za napačne. Še pred svojim 30 letom sem doživela nekakšen življenjski kolaps (takrat še nismo govorili o izgorelosti, vsaj jaz ne vem, da bi).

Ker sama nisem bila sposobna sprejemati odločitev, ki bi mi bile v prid, je za to poskrbelo življenje. Prisililo me je, da se odločim o tem, ali ostanem, ali grem.

Na srečo sem premogla še toliko zdrave pameti, da sem zaznala glas, nekje daleč zadaj, pa vendar, ki je govoril:

"Nikoli ne more biti samo črno. Vedno morata obstajati dve strani. Če je bilo doslej tvoje življenje ena sama katastrofa, potem je veliko možnosti, da se vsak trenutek prevesi na drugo stran."

Ko danes gledam nazaj vidim svoje napačne odločitve jasno, kot beli dan. Pa vendar je beli dan posijal šele dolgo za tem, ko sem spreminjala v življenju vse, le sebe ne. Ne, da ne bi hotela, nikoli nisem niti pomislila, da sem lahko tudi drugačna. Živela sem v prepričanju, kot mnogo drugih živi še vedno, da taka sem. In taka sem najboljša! Le kako drugi tega ne vidijo? In vztrajala v svoji vlogi žrtve, še desetletja potem. Življenje me je vodilo po različnih poteh in me nazadnje vendar pripeljalo na pot resnice.

Danes mi spomini uhajajo nazaj, v otroštvo. Ni bilo prav veselo, radostno in srečno, pa vendar sem v svoji samoti takrat našla največ kar človek lahko najde v sebi. Našla sem notranji mir. Stanje, ki ga še danes išče milijone ljudi in le redki so tisti, ki ga v resnici doživijo. 

Spomin, ki ga večkrat rada obudim sega desetletja nazaj v moje otroštvo.  Pri naši hiši smo imeli kravo, samo eno. Bila je povsem krotka, lepo vzgojena krava, ki je oboževala pašo na travniku. Sama je poznala pot na pašnik in domov. Travniki niso bili ograjeni, zato je morala imeti krava pastirja, saj nam nikoli ni uspelo dopovedati ji, da je vstop na sosedov zelnik prepovedan.

To so bili najlepši trenutki mojega otroštva. Ure in ure sem lahko v miru sedela pod košato jablano, prebrala gore knjig in zrla v daljavo. In prav to zadnje je - zrenje v daljavo- je najpomembnejše dejanje v mojem življenju.

Ko sem se desetletja pozneje našla v meditaciji, sem ugotovila, da sem to že počela pod našo jablano, med pašo krave.

Ure bi lahko zrla v daljavo, ne da bi vedela kaj gledam. To so bili trenutki, ko se komunikacija med menoj in nevidnim svetom razvila sama od sebe. To je bilo stanje izpolnjenosti, notranjega miru in blaženosti.

Kasneje sem  ta stik s seboj in notranjim svetom izgubila. 

Za obuditev spomina je spet poskrbelo življenje pred nekaj leti, ko sem zbolela. V stanju kakršno je bilo, nisem mogla početi kaj drugega kot sedeti in zreti v prazno. To je bilo stanje moje odrešitve. Okrevala sem izjemno hitro, tudi sicer se je moje psihofizično stanje popravljalo z neverjetno naglico. Bili so celo trenutki, ko sem imela občutek, da ne dohajam hitrosti dogajanja in telesno zaostajam zadaj. S časoma se je uredilo tudi to. 

Zadala sem si pomembno poslanstvo - naučiti ljudi zdravljenja samih sebe in svojih zablod.

Velikokrat osebam, ki so mi pri srcu podarim barvice, pobarvanko, ali prazen papir in svinčnik.

Običajno mi ljudje kasneje povedo, da nimajo časa za risanje, barvanje, pisanje, ležanje na travi in zrenje v prazno. Čas je danes predragocen, da bi ga zapravljali na tak način. 

Ker sem se s časoma naučila prepoznavati človekovo stisko, vem, da so izjave iskrene. Priučili smo se nenehno hiteti in delati tisto kar počne večina. To pa prav gotovo ni zrenje v prazno in barvanje pobarvank, saj je življenje iz dneva v dan jemljemo vedno bolj resno.

Verjetno ne bi bila tako zelo razumevajoča, če s časoma ne bi vzorca našla tudi pri sebi.

Ko sem se prvič našla v večurnem zrenju v prazno, sem to počela z dovoljenjem moje okolice, saj sem ob tem opravljala pašo naše edine krave in to je bilo pomembno delo, ker bi sicer krava zašla na sodov zelnik. Torej sem brez slabe vesti zaradi izgube dragocenega časa, počela nekaj kar bi bilo sicer nedopustno!

Ko se je stanje zrenja v prazno pojavilo drugič, sem to spet lahko počela brez slabe vesti, ker drugega pač nisem bila v stanju početi. Bila sem bolna! In to je zagotovo najboljše opravičilo za to, da ne počneš nič pomembnega in lahko zreš le v prazno!
Kolektivi vzorec današnjega norenja skozi življenje je:
"biti aktiven non stop, saj le tako v svojem življenjskem okolju daješ vtis izjemno delovnega in  uspešnega človeka."

Dnevno k meni prihajajo utrujeni ljudje, z željo po počitku in v iskanju svojega miru. Večina verjame, da si bo lahko odpočila potem, ko bo opravila vse obveznosti s svojih prenatrpanih urnikov. Žal pa se resnično stanje kaže povsem drugače. Otroci so vedno bolj hiperaktivni, ker se tega učijo od odraslih, ali pa jih k temu odrasli sami prisilijo z neštetimi aktivnostmi. 

K temu jih priganja zgornji vzorec - biti aktiven v vseh pogledih, ker sicer ne boš IN!

Otroci so utrujeni, njihovi straši, vzgojitelji in učitelji prav tako. Ni hujšega kot neprespan in nespočit otrok, ki histerično kriči in brca okrog sebe. 
Nervozni straši vzgajajo nervozne otroke, vsi skupaj pa smo ustvarili nervozen svet, v katerem ni nikoli ničesar dovolj;
niti časa, niti dela, niti miru, svet brez sočutja, veselja in tiste resnične blaginje, ki jo človek lahko najde le onstran tega ponorelega sveta.

Življenjski namen

Ljudje hrepenimo po tem, da se nam razjasni življenjski namen. Verjamemo, da bomo informacijo o našem namenu prejeli skozi sanje, ali pa v meditaciji. Mogoče bomo srečali avatarja, ki nam bo jasno povedal, kaj naj počnemo v letih zemeljskega življenja, ki je še pred nami, ali pa se bo zgodil trenutek, v katerem bomo doživeli razsvetljenje in nam bo poslej vse jasno.

Življenjski namen bi moral biti nekaj posebnega, nevsakdanjega. Mogoče bi lahko postali veliki vodja sveta. Mogoče smo poklicani za to, da ustavimo vojne, izkoreninimo revščino, ali pa s svojo pojavo razveseljujemo množice, ki nam sledijo.

Lahko bi recimo izkoristili katerega od svojih talentov. 

Prepevali bi množici, ki nam navdušeno aplavdira. Ali pa bi iznašli novo matematično formulo, ki bi rešila svet pogube. Mogoče bi lahko celo vodili svet, zakaj tudi ne, nekateri to že počnejo. Zagotovo bi to delali bolje od večine, saj je naš namen delati samo dobro in služiti ljudem.

Med čakanjem na sporočilo pa čas neusmiljeno teče. In zgodi vsem, ki med tem niso še našli svojega namena - streznitev. Čas prehitro mineva, lahko se celo zgodi, da ga za uresničitev ne ostane več dovolj!

Je to mogoče? Seveda je! Ogromno ljudi živi in umre, ne da bi vedeli zakaj so pravzaprav živeli.

Zakaj bog tako dolgo čaka z informacijo in je večini ne posreduje pravočasno …

Bog nam je dal talente, pa ne le enega, več!  Ljudje imamo več različnih talentov in še veliko drugih sposobnosti. Pa vendar se človeku zdi, da njegovi talenti za ta svet niso dovolj dobri. 

Le peščica ljudi neguje in nadgrajuje dar, ki ga ima. Običajno so to osebe s takimi talenti, ki  so tudi v skupnosti dobro sprejeti. 

Ljudje radi slišimo lepo pesem, pogledamo čudovito sliko in navdušeno spodbujamo nekatere športne dosežke. Ogromno drugih talentov ostane v ozadju nevidnih.

So talenti tisti, ki določajo življenjski namen?

Lahko bi bili, ni pa nujno. Talent je lahko dobro izhodišče za uspeh, saj že sam v sebi nosi določeno znanje in izkušnje, katere je potrebno samo malo opiliti in nadgraditi, ter prirediti trenutnim trendom v svetu. Če se človek opre na svoj talent, ima že v osnovi dobro postavljene temelje za izvrševanje svojega namena.

Talenti pa so lahko tudi past, v katero se ujame veliko ljudi. Večkrat se namreč zgodi, da je človek v svoji mladosti uspešen in doseže zavidljivo mesto na lestvici dosežkov. S podporo družine in oklice hitro napreduje, ko pa pride čas za samostojno pot, pade skupaj s sovjim talentom in vanj vloženo energijo.

Življenjski namen je osebna nota vsakega človeka. Ni nujno pogojen s talenti in še manj z uspehom na lestvici dosežkov.

Življenjski namen je nekaj, kar človeka navdihuje in osrečuje. To je stanje, v katerem so uspeh in dosežki brezpredmetni.

Človek v stanju navdihnjenosti čuti neustavljivo potrebo deliti srečo in radost ven, med ljudi. Ne sprašuje komu, kako in kdaj, samo daje in širi. To je stanje izpolnjenosti, ki ga človek lahko doživi samo v izvrševanju svojega življenjskega namena.

Vrnimo se nazaj, h klicu iz neba. Če še vedno čakate nanj, vam moram povedati, da se boste načakali. 

Klica po vsej verjetnosti ne bo. 

Ne zato, ker vi tega ne bi iz kakršnega koli razloga zaslužili, pač pa iz preprostega razloga – vesolje ne deluje na tak način!

Bog (to je tista vsemogočna sila, ki s svojo izjemno inteligenco 

drži skupaj celoto) žal nima načrta za vas. Ne ukvarja se z vašim življenjskim namenom, kar pa ne pomeni, da ste pozabljeni in prepuščeni sami sebi.

Verjetno ste že slišali za svobodno voljo, velikokrat se radi sklicujemo nanjo. Tako nas bog prepušča naši lastni volji in odločitvam.

Čaka na naše odločitve. Celo vesolje, skupaj z bogom  in vsemi vodniki je najsrečnejše takrat, ko sliši vašo trdno odločitev.

Vsakokrat, ko sprejmete odločitev (katerokoli), se vse energije usmerijo v njeno izvršitev.

Bog vas podpira, se veseli z vami in vam dovoli, da, če se tako odločite tudi trpite.

Dovoli vam, da sami izberete svoj življenjski namen in pot po kateri se boste prebili do cilja.

Dovoli vam delati napake, saj ve, da se boste tako naučili največ.

Dovoli vam prizadeti in raniti druge, saj ve, da boste tako spoznali bolečino.

Dovoli vam tudi ponovitve, kolikor jih želite. Zanj čas nima pomena, zato lahko svoje kreacije popravljate vse dokler v njih ne prepoznate popolnosti.

Dovoli vam svobodne izbire, saj ve, da boste lahko le z lastnimi izkušnjami in spoznanji dosegli zadoščenje.

Cilj je vedno enak;

odločili ste se in vztrajali v svoji odločitvi. Prehodili ste vso to pot in sedaj ste neskončno ponosni nase!

Uspelo vam je! Vam, samim!

Sedaj poznate pot in vse življenjske namene, ki so za vami!

Sedaj je čas, da se mirno zleknete v najudobnejši naslonjač, se mirno predate užitku in ljubeče opazujete tok, ki teče v neskončnost!

Zaljubljenost ni ljubezen!

Le kdo se je ne spomni- tiste prve zaljubljenosti, ki človeku nadene rožnata očala, svet obrne na glavo, misli in vso energijo pa usmerja le v eno osebo, ki kaj hitro postane mali bog zaljubljenega.

Ko je človek v fazi zaljubljenosti, projicira svoja pričakovanja, želje in potrebe v drugo osebo. Kaj hitro iz nje naredi podobo lastnih iluzij.

Tako stanje na žalost lahko traja le kratek čas, saj druga oseba ni v stanju uresničevanja želja in potreb zaljubljenega iluzionista.

Če se osebi v fazi zaljubljenosti že močno zapleteta in nista v stanju sprotnega procesiranja iluzij in zablod, prva zaljubljenost preide v pogojevanje, obsedenost in posedovanje druge osebe.

Zaljubljenost in ljubezen, tista BREZpogojna, nimata prav nič skupnega.

Brezpogojna ljubezen drugi osebi daje svobodo. Biti z nekom brez posedovanja in manipuliranja pomeni, da lahko računamo na to osebo, jo imamo radi in jo občudujemo, istočasno pa ji puščamo popolno svobodo. Druga oseba nas ima rada, z nami deli življenje, nas podpira in hrabri in vse to počne povsem spontano.

V nasprotnem primeru pa nekateri avtomatsko verjamejo, da so osebe, ki z njimi delijo življenje, njihova last. Taki ljudje manipulirajo in z ustrahovanjem vežejo drugo osebo nase. Ljudje nismo predmeti, imamo različne potrebe in življenjske izkušnje, skozi katere spoznavamo sami sebe in partnerje.

Obstaja veliko verjetnosti, da je človeku skozi  eno življenjsko obdobje namenjeno več različnih partnerjev. V takem primeru je zadrževanje osebe ob sebi neuspešno, saj človekovo nezavedno neprestano usmerja vse sile k izvrševanju božanskega načrta.

Odvisnost od drugih oseb kaže na notranjo nesigurnost vase, strah in programe, na zavednem ali nezavednem, kot so:

Ø Nisem dovolj dober/a

Ø Ne zaslužim si …

Ø Samodestruktivnost

Ø Agresija do nasprotnega spola

Ø in drugo

Kako razlikovati posedovanje in ljubezen?

Ljubosumje je eden glavnih pokazateljev posedovanja, manipulacije in odvisnosti.  Zelo, zelo napačno je razmišljanje, da je ljubosumje sestavni del partnerstva in ljubezni.

Ljubosumje je nasprotje ljubezni, saj izraža strah, nesigurnost, posesivnost in manipulacijo.

Ljubosumje zagotovo ubije vsako sled ljubezni, če je ta obstajala v odnosu.

Posedovanje se izraža tudi skozi maltretiranje druge osebe, poniževanje, zapostavljanje in fizično izkazovanje premoči.

Zakaj se ljudje poslužujemo tako nizkotnih prijemov? Zakaj čutimo potrebo po posedovanju za vsako ceno?

Verjeti, da ne moremo živeti brez partnerja, je laž, 

ki si jo človek naslika v umu. Mogoče smo preveč pod vplivom romantičnih zgodb in filmov, kjer nastopa princ na belem konju in princesa, ki jo je treba rešiti, da bo ostala večno mlada, zaljubljena in srečna.

Ljubezen mora biti sreča in zadovoljstvo, če se v odnosu ne počutite tako je čas, da razmislite o tem kakšna je vaša veza in zakaj vztrajate v njej.

Veliko ljudi ostane v zvezi zaradi družine, otrok, skupnega premoženja itd. Če pa dobro pogledamo iz vseh smeri, bomo videli, da otroci odrastejo v družini ali izve nje, premoženje ima kratek rok in nihče ga še ni nesel na oni svet, ljudje opravljajo, tako je bilo in bo!

Če v zvezi trpite, naj je razlog kakršen koli že, je iluzija pričakovati čudež, ki bo zadeve naredil drugačne. 

Posedovanje, manipulacije in odvisnosti pa ne najdemo le v partnerskih zvezah. Vse polno jih je tudi v drugih odnosih.

Denimo prijateljskih zvezah.  Večkrat so prav v teh manipulacije in odvisnosti  še večje. Izkazujejo se  s kontroliranjem druge osebe in ljubosumjem.

Ljubosumne osebe  so izjemni igralci, ki znajo v trenutku krivdo prevaliti na druge, iz sebe narediti največjo žrtev v vesolju in zmanipulirati drugo osebo do skrajnosti.  Poslužujejo se trikov, kot je radodarnost, uslužnost in brezpogojna privrženost. Vse to pa na žalost traja samo toliko časa, dokler  voda teče na njihov mlin. Takoj, ko se druga oseba oddalji,  postanejo napadalni  in posesivni.

Mogoče je prišel čas, da prečešete svoje odnose.  

Razmislite o tem, ali je res tako težko ljubiti, brez posesivnosti in strahu pred izgubo.

Razmislite česa vas je strah in kaj pravzaprav lahko izgubite.

Odprite se ljubezni in začnite pri sebi, saj ste vi edina oseba, ki je in bo z vami od začetka do konca tega življenja.

Naredite vse, da boste srečni!

Nikoli ne pozabite, da je na zemlji preko 7 milijard ljudi. Neumnost je verjeti, da boste ostali sami!

Vampirizem na delu

Za ohranjanje energetskega in materialnega ravnovesja v vesolju neprekinjeno poteka izmenjava energije.

V skladu z univerzalnim zakonom ohranjanja energije ljudje oddajamo energijo, ob enem pa jo moramo tudi dobivati nazaj.

Medsebojna komunikacija je v bistvu izmenjava energije. Oseba oddaja energijo in jo istočasno tudi sprejema.

Ljudje komunicirajo iz lastne potrebe po energiji. Energetski kanali povezujejo aure  oseb med komunikacijo.

Zdravi odnosi formirajo svetle, čiste kanale, medtem, ko so v nezdravih odnosih kanali težki, zamašeni in slabi.

V primerih medsebojne odvisnosti, jeze, nesprejemanja, zamer in drugih destruktivnih čutenj, so kanali temni in neprehodni. V odvisnosti, kjer eden od partnerjev kontrolira drugega, ne dopušča osebne svobode, se poslužuje manipulacije in izsiljevanja, se energetski kanali ovijejo okoli avre drugega in postopoma dušijo in slabijo energetsko moč in pretočnost.

Kadar odnos postopoma umira, se energetski kanali tanjšajo in slabijo. S časoma energija ne teče več po njih, veza se prekine in osebe si postanejo tujci.

V primeru, ko se osebe razidejo pa še vedno ostanejo energetsko vezane z ene ali več strani, energija še vedno teče po kanalih, ne glede na oddaljenost in neprisotnost druge osebe. Take pretoke najdemo tudi z osebami, ki so že umrle, pa so še vedno energetsko vezane na osebe živeče na zemlji, ali obratno.

V primeru nasilnega trganja vezi, je razdvajanje izjemno boleče. To se zgodi, kadar ena oseba ne more sprejeti izgube energetske naveze na drugo osebo. Obnovitev energetske strukture v teh primerih je dolgotrajno, lahko tudi več let ali življenj. Vse je odvisno od tega, koliko je oseba pripravljena sprejeti nastalo situacijo.

Kadar človek ne želi komunikacije z nekom, zapre svoje energetsko polje. Energije ne teče po kanalih in druga oseba ima občutek, da se pogovarja z zidom.

Človek, katerega avra je napolnjena z destruktivnimi energijami, ne more prejemati energije iz vesolja. Za ohranjanje energije v svojem sistemu se prisesa na druge osebe. Tako zadosti svoji energetski potrebi na račun drugih. Temu rečemo energetski vampirizem.

Vampir mora biti aktiven, vendar navzven lahko deluje zelo pasivno.

Deluje lahko preko direktnega negativnega napada, kjer z zlobo in agresijo napada osebe, ki s svojo šibkostjo to dovoljujejo. Če se napadeni odzove z enako energijo, se v trenutku energija iz njegovega polja prelije v napadalčevo. Ta se je nasitil in je za nekaj časa pomirjen, medtem, ko se napadeni počuti izmolzeno, utrujeno in nemočno.

Vampir deluje na različne načine. Večkrat druge osebe izžame z govorjenjem o svojih nerešljivih težavah. Med tem, ko izsili sočutje, se energetsko napaja z energijo osebe, ki se je čustveno odzvala na njegovo stanje. To traja vse dokler se ne nahrani. Potem čudežno ozdravi in njegovo stanje se kar samo od sebe popravo, medtem, ko izpiti sogovornik odide z glavobolom, občutkom krivde in teže v energetskem sistemu.

V vsakem primeru je dovolj, da se zavedate v kakšni situaciji ste se znašli. Dovoljšnja količina ljubezni in sočutja, je najboljša zaščita, ki preprečuje odtok energije iz vašega polja. Dobra ozemljenost, imeti občutek, da ste tukaj in sedaj, ohranja vaše polje nedotaknjeno, medtem pa lahko tistim, ki tega še ne zmorejo, s svojim delovanjem pokažete kje in na kakšen način se vzpostavi pretok zdrave in čiste energije v neizmernih količinah.

 

slika vir: net (Ann Brennan)

Gube, zemljevid življenja

Gube, zemljevid življenja

Članek je objavljen v reviji 

Gube na našem obrazu niso samo znak staranja kože. Razkrivajo tudi naš karakter, usodo, zdravje, kot tudi to, na katerih področjih imamo talente in zajamčen uspeh.

Veliko modrosti o pomenu gub na našem obrazu najdemo že pri starih Kitajcih, ki so prvi začeli s preučevanjem.

IZNAJDLJIVOST

To, da se človek v življenju dobro znajde, kažejo dve ali tri vodoravne črte, ki prečkajo  čelo.

Čelo z dvema vodoravnima gubama imajo pogosto uspešni, srečni in iznajdljivi ljudje.

Čelo s tremi vodoravnimi linijami kaže, da ima oseba smisel za pisanje in literarno ustvarjalnost.

PRILJUBLJENOST

Tri, ali več vodoravnih neprekinjenih linij na čelu, kažejo na človeka, ki žanje veliko spoštovanje okolice in ima širok krog prijateljev in znancev.

Tak človek si pridobi velik sloves in živi dolgo in srečno brez posebnih skrbi in težav.

USPEH

Med obrvmi sta dve paralelni liniji, ki kažeta na uspešnega vodjo v večjih podjetjih. Taka oseba je istočasno odličen organizator in dober mislec. Običajno poskrbi za dobre odnose v kolektivu in sebi ustvari odlično kariero.

AMBICIOZNOST

Pri ljudeh, ki imajo med obrvmi močno izražene tri ravne linije, je to zank, da se taka oseba zelo hitro povzpne na družbeni lestvici uspeha vse do vrha.

SREČA

Ena horizontalna črta preko sredine čela je zank lepega življenja. Tak človek je uspešen na vseh življenjskih področjih. Že ob rojstvu mu je usoda naklonjena. V mladosti si zastavi prave cilje, ki ga potem podpirajo celo življenje.

SLAVA

Neobičajne linije sredi čela v obliki romba izkazujejo dolgo slavno življenje. Take linije so značilne za slikarje, glasbenike, pisatelje in druge ustvarjalne oblike. Ti ljudje imajo bogato notranjo zakladnico ustvarjalnosti, s katero si ustvarijo slavo na svetovni ravni.

VESELJE

Oseba, ki ima veliko majhnih gubic okoli oči, ima veselo in srečno življenje. Gubice govorijo o družabnem človeku, ki je rad v središču, vedno poln smeha in obkrožen z veselimi ljudmi.

Prve gube se začnejo pojavljati na obrazu že po 35 letu. Najpogosteje na predelu čela, kotičkih oči in okoli ust. Na nastanek gub med drugim vpliva tudi hiter življenjski tempo, nepravilna prehrana, premalo svežega zraka ter pretirano sončenje.

Premalo spanja, kajenje, pretirana uporaba različnih kozmetičnih pripomočkov in zdravil so med vzroki za zmanjšanje kolagena in elastina, ki sta najzaslužnejša proteina za čvrstost kože.

Čeprav staranja kože ni moč zaustaviti, obstaja veliko načinov s katerimi lahko zmanjšamo nastanek gub in staranje kože upočasnimo.

MASAŽA OBRAZA

Masaža obraza vzpodbudi obrazne mišice in izboljša cirkulacijo.

1.

Blazinice kazalca, sredinca, prstanca in mezinca položite na sredino čela. Palec vam služi za oporo na robu.

S srednje močnimi krožnimi gibi vlecite prste desne roke na desno stran in prste leve roke na levo do roba obrvi. Ko pride do roba devetkrat potapkajte predel okrog oči v smeri urinega kazalca. Kompletno masažo nekajkrat ponovite.

2.

Pritisnite prste obeh rok na koren nosa in držite. Dvigujte in spuščajte obrvi.

Delajte to minuto do minuto in pol. Ponovite večkrat dnevno. Masaža zmanjšuje in odstranjuje gubice okoli oči.

3.

Vdihnite zrak in zaprite usta. Držite ga deset sekund na desni in deset sekund na levi strani. Za lažje izvajanje držite dlan na tisti strani lica, kjer ni zraka. Vajo ponovite še dvakrat.

POSLUŽUJTE SE DOMAČIH RECEPTOV

1.

Zmešajte žličko medu, jajčni beljak in žličko glicerina. Dodajte malo moke, samo toliko, da se zmes spremeni v kremo, ki se enostavno maže na obraz in vrat. Imejte kožo namazano deset minut, nato sperite z mlačno vodo.

 2.

Odličen način za pomladitev kože je jogurtova maska.

Zmešajte navadni jogurt, med in papajo. Na obrazu obdržite dvajset minut, potem sperite z mlačno vodo.

Gube na obrazu so priča zrelosti, ki jo prinese življenje. Vsaka gubica na vašem obrazu ima svojo zgodbo, ki govori o vaši bogati, z izkušnjami oplemeniteni preteklosti.

Vsekakor pa je najpomembnejše, da se sprejemate take kot ste, ker ste taki edinstveni in edini original, ki obstaja.

Bolezen ni naš sovražnik

Kaj je bolezen? Zakaj se nam dogaja in kako se soočiti z njo?

Bolezen ni naš sovražnik. Ne napada nas, predvsem pa je pomembno dejstvo, da ni nekaj kar prihaja od zunaj.

Bolezen je posledica neravnovesja v našem energetskem sitemu. Zasevke energetskih konstruktov lahko v bipolju najdemo že veliko prej,  preden se dejansko pojavijo kot blokada na fizičnem nivoju. Včasih traja celo več življenj, da taka struktura doseže fizični nivo in se 

dejansko pojavi kot anomalija v fizičnem telesu.

Vemo, da ljudje nismo le fizična bitja. Naše biopolje je večplastno in vsaka plast, ki je bolj oddaljena od fizičnega telesa je prosojnješa in širša.

Travme, prepričanja, družinski in drugi vzorci, celo navade se strukturirajo v energetski konstrukt, ki se ugnezdi v človekovo energetsko polje.

Mesto kamor se locira je odvisno od vrste konstrukta, teže in intenzivnosti delovanja. 

Energetski konstrukti, večkrat jih imenujemo kar blokade, so živa entiteta, ki se napaja z enakimi energijami iz katerih je ustvarjena. Konstrukte ustvarjamo sami, večinoma nehote, pri tem pa nam pomagajo tudi drugi vpleteni vanje.

Konstrukt  nastane ob združitvi misli in čustva.

Misel nastane v zgornjem delu telesa (električno polje),  v zgornjih treh čakrah, kjer razmišljamo o kvantnih možnostih.

Čustvo nastane v spodnjem delu telesa (magnetno polje), spodnjih treh čakrah, kjer je center kreativnosti.

Obstajata dve nasprotujoči si čustvi – LJUBEZEN in STRAH!

Kadar se pojavi misel v našem umu, to misel oplemenitimo z ljubeznijo ali strahom, s tem ustvarimo ČUTENJE.

ČUTENJE je združitev misli in čustva, čutenje ustvarja konstrukt.

Misli, ki jih oplaja ljubezen ne tvorijo konstruktov. Taka misel je fluidna in se ničesar ne oprijema, samo teče.

Misel, ki ji botruje strah ustvari energetski konstrukt. Take konstruirate imenujemo travme, zgodijo se v trenutku in so izven naše kontrole.

Najidealnejše bi bilo, da bi se s travmo spoprijeli takoj po nastanku. Žal pa naš način življenja ni naklonjen temu. Mi običajno travmo še spotenciramo, povemo vsem in vsakemu kaj se nam je zgodilo, kako se je zgodili, po možnosti še malo začinimo z dramatiziranjem ...

S časoma travma pade v pozabo, zakrijejo jo druga doživetja, ona pa ostaja nekje v človekovem polju, se hrani z energijo iz katere je ustvarjena in čaka na primeren čas, da skoči na plan.

Ob primernih pogojih se pojavi kot fizična ali psihična bolezen, običajno kar oboje skupaj.

Ker je od takrat, ko je bila travma zakodirana v polje, minila že cela večnost, smo na travmo pozabili, (žal pa ona nikoli ne pozabi na nas) in bolezen je videti kot nekaj, kar se je pojavilo od nikoder. Bolezen seveda ni prijetna in vse več je tudi takih, ki jih doktrina označi kot "neozdravljivo", dobimo občutek, da nas bolezen napada od zunaj. 

Bolezen se pojavi na mestih, kjer energija dalj časa stagnira. Na področjih kjer so v človekovem polju locirane travme, se napravi energetski vakum. V tem vakumu energija stoji, ne teče, ne premika se. S časoma postane kot kalna voda, v kateri s ustvarijo idealni pogoji za okužbe in infekcije.

V našem modernem sistemu ta dejstva striktno zavračamo, proti bolezni se "borimo" z vsemogočimi zdravili, za katera potrošimo neverjetne količine denarja, onesnažimo naravo, ki nam brezplačno nudi zdravilne rastline, delamo sami iz sebe bedake in na koncu izgubimo "boj", bog si ga vedi poti kom ali čem.

Umremo okuženi z boleznijo, s katero se bomo potem spet rodili in, če nas nekje vmes ne sreča malo zdrave pameti, spet ponovili zgodbo, kot mogoče že neštetokrat prej.

Se sploh kdaj konča ...

... in zakaj jo je tako težko preseči? 

Posledice dejanj se nam vračajo zato, ker smo na dejanja vezani- karma! 

Svoboda je v spontanem delovanju. Biti odprt in brezpogojno sprejemati vse kar se nam postavi na pot, je delovanje izven karme. 

To pa ni tako enostavno, kaj ne?

Naučeni smo zadeve kontrolirati. 

Pa ne le zadeve, tudi ljudi okoli nas in le njih, tudi sami sebe neprenehoma kontroliramo in prilagajamo. Posegli smo tako daleč, da poskušamo vplivati in kontrolirati celo vreme in druge naravne pojave, čeprav narava sama po sebi deluje brezhibno.

Nekateri ljudje so tako močno podvrženi kontroli, da se dejansko ne morejo več sprostiti.

Huda podvrženost kontroli povzroča bolečine, lahko tudi obolelost v predelu pleksusa. 

Žal pa kontrola deluje prav v nasprotju s tistim, kar želimo doseči.

Namesto odpiranja vrat, jih zapira, saj s kontrolo sami določamo kam naj se energija usmeri. 

Naš um pa je v primerjavi z intuicijo močno omejen. Deluje le na poznanih predpostavkah, za razliko od intuicije, ki deluje neomejeno pri razbiranju informacij v neskončnem polju. 

Kontrola človeku daje iluzorno varnost - kadar je vse pod kontrolo, ni nič prepuščeno naključju. 

In prav naključje je osnova za spontanost in pretočno delovanje izven karme. 

Seveda življenjskega toka ne gre kar tako prepustiti v nemar.  

Če ga ne usmerjamo sami, nam ga usmerjajo drugi. 

Vendar pa bi morali kontrolo zamenjati z ZAUPANJEM V ŽIVLJENJE in USMERJANJEM energije tja, kjer smo postavili življenjske cilje.

Usmerjena energija deluje kot gorivo za realizacijo ciljev. Spontanost pa omogoča energiji, da teče v najidealnejšo smer za realizacijo.

Poleg kontrole obstajajo še druge karmične zanke.

Karma je izjemno prebrisana očarljiva gospa, 

ki v sijoči obleki čaka na vratih iluzije, 

da vas pospremi k bogato obloženi mizi samoprevar  

Kolikokrat se denimo vprašate " kaj pa, če ni vse res"?

Ste kdaj razmišljali o tem koliko znanja ste do tega trenutka že pobrali. Česa vsega ste se naučili na vaši življenjski poti? V prvim sedmih letih ste se neprenehoma učili. Vaše življenje je bilo izjemno zanimivo, 

polno izzivov  in novih dogodivščin.

Gotovo ste bili med odraščanjem deležni neštetih pohval. 

Recimo takrat, ko ste shodili, pa zapeli prvo pesmico. Pa takrat, ko ste prvikrat zadržali solze. Tudi takrat, ko ste v šoli dosegli dober uspeh. Med tem so vas kdaj pa kdaj tudi pograjali, ampak to ne igra več vloge. Graje radi hitro pozabimo in skrijemo pod preprogo.

Že zgodaj v otroštvu ste se naučili, da je pohvala prijetna, graja pa ne. Spoznali ste, da je bolje ubogati in se poslušno učiti, kot obratno in že ste se ujeli v karmične zanke.

Med drugim ste naučili tudi stvari, ki so iluzorne, pobrali različna prepričanja iz okolice, navade, ki mogoče že stoletje ne služijo več namenu, od drugih ste se lahko poučili tudi o tem kdo je dober in kdo ne, s kom se dobro družiti in s kom ne, kdo vam lahko koristi in kdo ne ... in tako dalje v neskončnost.

Vprašanje, ki je pri vsem tem ključno pa je - KOLIKOKRAT STE SE, KOT ODRASLA, SAMOSTOJNA, ODGOVORNA OSEBA VPRAŠALI- ALI TO VSE SKUPAJ DRŽI?

Človek z lahkoto prepozna nezdrave vezi in odnose po tem, da se v njih pač ne počuti dobro. Pa vendar veliko ljudi vztraja in ne naredi nič za izboljšanje ali prekinitev takega odnosa. 

Kaj pa odnosi z našimi najbližjimi? Pokajo od karme. Pa se zavedate tega?

Pri naših dragih smo pripravljeni zamižati na obe očesi, si lagati do onemoglosti, bežati pred bolečino in potrpežljivo čakati na nov udarec.

Zakaj?

Lažje je živeti v iluzorni resničnosti, kot pa pristati na soočenje z resnico.

Dejstvo je, da imamo največ ujete energije prav v karmičnih odnosih z drugimi, ne s komerkoli, prav s tistimi, ki so nam najbližji. 

Kako tak odnos prepoznamo?

Kdo vas lahko bolj prizadene in rani, kot tisti, ki vam je najbližji?  

Zakaj?

Ker je to ednini način, da nekaj spremenite. Bolečina je vaša prijateljica in prav tako tudi tisti, ki vam jo povzroči, saj vam s tem pomaga, da karmično zanko slej ko prej presežete. 

In prav zaradi ujetosti v take odnose, je karmo tako težko preseči. Večkrat je čustvena bolečina tako huda, da je lažje pobegniti, kot pa soočiti se z njo.

Za blažitev takih bolečin vam bo zagotovo pomagalo dejstvo, da je vsakdo v svoji biti čista božanska zavest. Tam smo vsi enaki, tu v našem svetu iluzij pa igramo vsak svojo vlogo.

Kolikor hujša je bolečina, toliko bližja je ozdravitev. Zato bolečino sprejmite dobrohotno, poglejte pod njo kaj se skriva, kje boli in zakaj.

Ob tem pa se v srcu zavalite tistemu, ki jo je pripeljal do vas, saj si je mogoče s tem, da vam pomaga preseči karmo, napravil sebi svojo.

V pomoč vam bo tudi dejstvo, da je prav vsakdo s seboj v ta svet prinesel svoj nahrbtnik. V njem je karma, usoda, zapisi, orodja za razreševanje, izkušnje in načrt za pot.

Nihče ni slab in hudoben zato, ker bi tako sam želel. 

Tisti, ki sejejo zlo in bedo, na eni strani vzdržujejo blaginjo in ljubezen, na drugi strani pa v sebi trpijo bolj od svojih žrtev.

Ko bo človeško srce spet sposobno tako velike in brezpogojne ljubezni, da bo spoznalo kako zelo so taki ljudje potrebni ljubezni in odpuščanja, bo človeštvo rešeno bede in zla.

Procese delamo v živo preko FB LIVE!

Za udeležbo zaprosite potrditev v FB skupini 

MarijaK- procesiranje v živo

Delimo srčnost naprej

                               ↘️↘️↘️