Zrenje v prazno

Ko sem pred dobrimi petnajstimi leti začela spreminjati sebe, se mi niti sanjalo ni, kako daleč sem od resnice.

Moje dotedanje življenje je bilo ena velika katastrofa, ki se je z leti še poglabljala. Vse moje življenjske odločitve so se izkazale za napačne. Še pred svojim 30 letom sem doživela nekakšen življenjski kolaps (takrat še nismo govorili o izgorelosti, vsaj jaz ne vem, da bi).

Ker sama nisem bila sposobna sprejemati odločitev, ki bi mi bile v prid, je za to poskrbelo življenje. Prisililo me je, da se odločim o tem, ali ostanem, ali grem.

Na srečo sem premogla še toliko zdrave pameti, da sem zaznala glas, nekje daleč zadaj, pa vendar, ki je govoril:

"Nikoli ne more biti samo črno. Vedno morata obstajati dve strani. Če je bilo doslej tvoje življenje ena sama katastrofa, potem je veliko možnosti, da se vsak trenutek prevesi na drugo stran."

Ko danes gledam nazaj vidim svoje napačne odločitve jasno, kot beli dan. Pa vendar je beli dan posijal šele dolgo za tem, ko sem spreminjala v življenju vse, le sebe ne. Ne, da ne bi hotela, nikoli nisem niti pomislila, da sem lahko tudi drugačna. Živela sem v prepričanju, kot mnogo drugih živi še vedno, da taka sem. In taka sem najboljša! Le kako drugi tega ne vidijo? In vztrajala v svoji vlogi žrtve, še desetletja potem. Življenje me je vodilo po različnih poteh in me nazadnje vendar pripeljalo na pot resnice.

Danes mi spomini uhajajo nazaj, v otroštvo. Ni bilo prav veselo, radostno in srečno, pa vendar sem v svoji samoti takrat našla največ kar človek lahko najde v sebi. Našla sem notranji mir. Stanje, ki ga še danes išče milijone ljudi in le redki so tisti, ki ga v resnici doživijo. 

Spomin, ki ga večkrat rada obudim sega desetletja nazaj v moje otroštvo.  Pri naši hiši smo imeli kravo, samo eno. Bila je povsem krotka, lepo vzgojena krava, ki je oboževala pašo na travniku. Sama je poznala pot na pašnik in domov. Travniki niso bili ograjeni, zato je morala imeti krava pastirja, saj nam nikoli ni uspelo dopovedati ji, da je vstop na sosedov zelnik prepovedan.

To so bili najlepši trenutki mojega otroštva. Ure in ure sem lahko v miru sedela pod košato jablano, prebrala gore knjig in zrla v daljavo. In prav to zadnje je - zrenje v daljavo- je najpomembnejše dejanje v mojem življenju.

Ko sem se desetletja pozneje našla v meditaciji, sem ugotovila, da sem to že počela pod našo jablano, med pašo krave.

Ure bi lahko zrla v daljavo, ne da bi vedela kaj gledam. To so bili trenutki, ko se komunikacija med menoj in nevidnim svetom razvila sama od sebe. To je bilo stanje izpolnjenosti, notranjega miru in blaženosti.

Kasneje sem  ta stik s seboj in notranjim svetom izgubila. 

Za obuditev spomina je spet poskrbelo življenje pred nekaj leti, ko sem zbolela. V stanju kakršno je bilo, nisem mogla početi kaj drugega kot sedeti in zreti v prazno. To je bilo stanje moje odrešitve. Okrevala sem izjemno hitro, tudi sicer se je moje psihofizično stanje popravljalo z neverjetno naglico. Bili so celo trenutki, ko sem imela občutek, da ne dohajam hitrosti dogajanja in telesno zaostajam zadaj. S časoma se je uredilo tudi to. 

Zadala sem si pomembno poslanstvo - naučiti ljudi zdravljenja samih sebe in svojih zablod.

Velikokrat osebam, ki so mi pri srcu podarim barvice, pobarvanko, ali prazen papir in svinčnik.

Običajno mi ljudje kasneje povedo, da nimajo časa za risanje, barvanje, pisanje, ležanje na travi in zrenje v prazno. Čas je danes predragocen, da bi ga zapravljali na tak način. 

Ker sem se s časoma naučila prepoznavati človekovo stisko, vem, da so izjave iskrene. Priučili smo se nenehno hiteti in delati tisto kar počne večina. To pa prav gotovo ni zrenje v prazno in barvanje pobarvank, saj je življenje iz dneva v dan jemljemo vedno bolj resno.

Verjetno ne bi bila tako zelo razumevajoča, če s časoma ne bi vzorca našla tudi pri sebi.

Ko sem se prvič našla v večurnem zrenju v prazno, sem to počela z dovoljenjem moje okolice, saj sem ob tem opravljala pašo naše edine krave in to je bilo pomembno delo, ker bi sicer krava zašla na sodov zelnik. Torej sem brez slabe vesti zaradi izgube dragocenega časa, počela nekaj kar bi bilo sicer nedopustno!

Ko se je stanje zrenja v prazno pojavilo drugič, sem to spet lahko počela brez slabe vesti, ker drugega pač nisem bila v stanju početi. Bila sem bolna! In to je zagotovo najboljše opravičilo za to, da ne počneš nič pomembnega in lahko zreš le v prazno!
Kolektivi vzorec današnjega norenja skozi življenje je:
"biti aktiven non stop, saj le tako v svojem življenjskem okolju daješ vtis izjemno delovnega in  uspešnega človeka."

Dnevno k meni prihajajo utrujeni ljudje, z željo po počitku in v iskanju svojega miru. Večina verjame, da si bo lahko odpočila potem, ko bo opravila vse obveznosti s svojih prenatrpanih urnikov. Žal pa se resnično stanje kaže povsem drugače. Otroci so vedno bolj hiperaktivni, ker se tega učijo od odraslih, ali pa jih k temu odrasli sami prisilijo z neštetimi aktivnostmi. 

K temu jih priganja zgornji vzorec - biti aktiven v vseh pogledih, ker sicer ne boš IN!

Otroci so utrujeni, njihovi straši, vzgojitelji in učitelji prav tako. Ni hujšega kot neprespan in nespočit otrok, ki histerično kriči in brca okrog sebe. 
Nervozni straši vzgajajo nervozne otroke, vsi skupaj pa smo ustvarili nervozen svet, v katerem ni nikoli ničesar dovolj;
niti časa, niti dela, niti miru, svet brez sočutja, veselja in tiste resnične blaginje, ki jo človek lahko najde le onstran tega ponorelega sveta.